… ko si v jami,« nas je med predstavitvijo podučil gospod Robert Rehar. Lani smo ob koncu šolskega leta obiskali Škocjanske jame, letos ob tednu otroka pa smo jame spoznavali drugače. Jamarska reševalna služba (JRS) se je odzvala na naš klic, a ne na pomoč, kot jim je v navadi, ampak s prošnjo po predstaviti njihove dejavnosti. JRS je organizirana kot stalna strokovna služba pod okriljem Jamarske zveze Slovenije. Jamarski reševalci so prostovoljci, ki so posebej usposobljeni s specifičnimi tehničnimi znanji in spretnostmi potrebnimi za uspešno izvajanje reševanj. V t. i. mirnodobnem času imajo vsak svojo službo in zadolžitve, a ob klicu na pomoč v trenutku nesebično pustijo vse in odhitijo pomagat, kjer jih potrebujejo.
Gospod Robert, član Reševalnega centra JRS Tolmin, nam je naprej pokazal nekaj fotografij različnih jam, ki so jih raziskovali in posnetke dejanskih reševanj. Čudili smo se ob pogledu na globino, ki jo jame dosežejo, nad ozkostjo prehodov, in osupli smo ob spoznavanju trajno nizkih temperatur, ki so v jamah ter kako so jamarji popolnoma spremenili barvo svojih oblačil v blatnih predelih. Naučili smo se, da jamar, če ni posebej usposobljen kot jamski potapljač, sploh ne sme v vodo v jami. Občudovali smo znanje, pogum in potrpežljivost, ki ga premore jamarski reševalec. Vsako reševanje je izjemno naporno, napreduje počasi, delo pa poteka v zelo težkih pogojih.
Gospod Rehar nas je podučil naj se izogibamo lukenj, na katere naletimo ob sprehodih po Krasu in kako naj reagiramo, če se zgodi, da nekdo zdrsne vanjo. Nikoli namreč ne vemo, kako veliko je brezno pod odprtino.
Sledila je praktična predstavitev opreme in reševanja. Spoznali smo nekaj kosov opreme, si ogledali, kako poškodovanca pritrdijo na nosila, ki so povsem drugačna od tistih, ki se uporabljajo pri reševanjih iz avtomobila v prometnih nesrečah. Poškodovanec mora biti na nosilih pritrjen tako, da se ga lahko skupaj z nosili varno prenaša v ležečem, vertikalnem in tudi bočnem položaju. Pri tem mora bili poškodovancu ves čas reševanja, ki navadno traja več ur, primerno toplo in udobno. Da je bila tudi naša igrana poškodovanka dobro pritrjena v nosilih, je g. Robert prikazal tako, da jo je z nosili vred dvignil v pokončni položaj.
Ogledali smo si, kako jamarji pripravijo vrvi in kako se pravilno pripnejo, da so pri gibanju varni ter kaj vse pri tem uporabljajo. G. Rehar nam je pokazal tudi kako pripravijo »tirolko«, kot ljubiteljsko poimenujejo vrvno žičnico, po kateri spustijo poškodovanca, ki pa v našem igranem primeru lahko sedi v »trikotni ruti«. Učenci so se pri tem preizkusili pri dvigovanju in spuščanju naših namišljenih »poškodovancev«.
Z veseljem bi še spoznavali opremo ter skrivnosti podzemnega sveta in se seveda še naprej preizkušali v igranju vlog tako poškodovancev kot tudi reševalcev, vendar se je čas našega prekratkega druženja iztekel.
Zahvaljujemo se JRS-ju za odziv na našo prošnjo po predstavitvi njihovega dela in nepozabno izkušnjo, g. Robertu Reharju pa za čas, trud, dobro voljo in predstavitev dela JRS. Vsem želimo, da se iz vsakega raziskovanja ter reševanja varno vrnejo k svojim domačim.
Vsaka tovrstna predstavitev nam širi obzorja ter odkriva razsežnosti sveta, za katerega doslej nismo vedeli, da sploh obstaja. 😊
Zapisala: Monika Mozetič Rolih
ŠOLA
VRTEC
POŠTA – ARNES
