V sklopu letošnjega nacionalnega meseca skupnega branja, ki poteka od 8. septembra do 11. oktobra 2026, učenci predmetne in razredne stopnje beremo knjige pisatelja Žige X Gombača. S tem namenom nas je pisatelj v petek, 2. oktobra, tudi obiskal na naši šoli.
Najprej je obiskal učence razredne stopnje. Predstavil jim je nekaj svojih slikanic, jim zaigral na ukulele, ki ga je prinesel s seboj ter jim zapel tudi nekaj hudomušnih pesmic na temo njegovih slikanic. Razdelil pa jim je tudi kar nekaj avtogramov. Njegov obisk je bil za učence zelo pester in zanimiv.
Nato pa je pripravil nastop še za nas, za učence predmetne stopnje. Med razmišljanjem o svojih najstniških letih nam je bolj podrobno predstavil zgodbo iz srednje šole, ko so imeli prav tako kot mi obisk pisatelja. To se je njemu in njegovim prijateljem zdelo zelo »fajn«, ker je seveda pomenilo, da bodo zamudili pouk. Najbolj pa so se razveselili, ko so izvedeli, da se bo ta dan še nadaljeval brez pouka, saj se je dogajanje preselilo v Cankarjev dom. Tam so s sošolci lahko veselo nadaljevali pogovore, saj je profesorica sedela na čisto drugi strani. Kar naenkrat pa je v dvorani nastala tišina in njihova profesorica je vstala in začela hoditi prav proti njemu. Seveda jim ni bilo nič jasno, še posebej pa ne Žigi, saj ga je profesorica pozvala, naj z njo odide iz dvorane. Spraševal jo je, kam hodita, ona pa je še vedno brez razlage hodila pred njim in ga vodila. Na koncu sta prispela do vhoda na oder. Moral je stopiti pod slepeče odrske luči, nakar je izvedel, da je zmagal na natečaju za najboljši spis. S tem so ga spravili v veliko zadrego, ker ni vedel, kaj bi ob prejemu nagrade povedal, saj za natečaj sploh ni vedel, še manj pa je vedel, o čem je pisal v tistem spisu.
Po koncu dogodka ga je profesorica posedla na stran in bal se je, da ga bo okarala zaradi klepetanja med predstavo. Ona pa mu je čisto resno predstavila dve življenjski poti, ki bi ju lahko na svoji nadaljnji poti izbral. Povedala mu je, da je prva pot, ki jo lahko izbere, ta, da to njegovo znanje pisanja še nadgrajuje in nadaljuje v podobni smeri. Druga pot pa je, da potenciala ne izkoristi in vse dogodke povezane z zmagovalnim spisom pozabi in znanje zavrže oziroma ga ne izkoristi. Dala mu je priložnost, da sam izbere svojo pot.
Zelo očitno je izbral prvo, ne vedno najlažjo pot in začel je uspevati kot izvrstni, predvsem mladinski pisatelj.
Njegov obisk na šoli je bil zelo zanimiv in sproščen, šolski novinarki pa sva po koncu z njim izvedli tudi kratek intervju, v katerem sva izvedeli res veliko zanimivega in ga lahko preberete spodaj.
Kakšen bralec ste bili, ko ste bili najstnik?
Bil sem tako rečeno »piflar«. Bral sem zelo veliko, razen v prvem letniku malo manj, saj sem imel veliko dela, vendar dandanes še vedno rad preberem kakšno knjigo.
Katera vaša knjiga, ki ste jo napisali do zdaj, vam je najljubša?
Vse knjige so mi ljube, vendar mi je verjetno najbolj všeč ta pesniška zbirka, ki jo bom zdaj izdal, saj sem zanjo porabil največ dela, ker je napisana popolnoma za odrasle.
Kaj bi priporočali nekomu naše starosti, ki bi rad napisal svojo knjigo?
Tisti, ki bi rad napisal svojo knjigo, naj bo predvsem pripravljen na veliko veliko dela, saj je proces na splošno izdajanja knjige za bralce dolgotrajen. Predlagam, naj si vzame čas. Ko delo napiše, naj to pokaže tudi nekomu drugemu, da mu ta poda svoje mnenje in kritiko. Pa seveda naj dela, dokler ne konča.
Od kod črpate ideje za vaša knjižna dela?
Ideje večinoma črpam iz resničnega življenja oz. dogodkov, ki jih pa seveda nadgradim z domišljijo, seveda pa ima vsak svojo drugačno domišljijo.
Ali imate raje zabavne knjige ali knjige s sporočilom?
Jaz raje berem knjige, ki imajo neko sporočilo. Če že govorimo o tem, morajo imeti v resnici vse knjige neko sporočilo, tudi če so zabavne, morajo imeti sporočilo.
Kaj pa pomeni črka X v vašem avtorskem imenu?
X je predvsem moje umetniško ime, ki so mi ga dali prijatelji, vendar ima X zame poseben pomen, saj je opomnik, ki izraža moj zdrav način življenja brez drog, alkohola ter mučenja živali in ga imam vtetoviranega na svoji roki.
Zapisali: Brina Miško in Anika Vončina, 9. a























