Predstavitev Mozambika skozi oči Ivane Žigon
Tudi zadnji dan v tednu otroka, petek, 10. oktober 2025, je bil na naši šoli nekaj posebnega. Dve šolski uri sta minili kot bi trenil – polni srčnosti, življenjskih izkušenj, dobre volje, topline in navdiha. Z nami je bila Ivana Žigon, ki nas je s pripovedjo in bogatim slikovnim gradivom popeljala v afriško državo Mozambik, kjer je eno leto preživela kot laična misijonarka, nato pa se je tja vrnila še za tri tedne.
V času svojega bivanja v Mozambiku je spremljala otroke, spoznavala zgodbe domačinov, njihove navade, način življenja in iskrivost, ki kljub revščini nikoli ne ugasne.
Med predstavitvijo smo izvedeli marsikaj zanimivega. Spoznali smo, kaj je kapulana – pisano blago, ki ga mozambiške ženske uporabljajo za oblačila, prenašanje otrok, kot torbo, pokrivalo, prt, ali si ga pogrnejo na tla in na njem sedijo, ležijo. Kot pravi Ivana, je to »najbolj vsestranska uporabna stvar«.
Videli smo, kje in kako živijo, s čim se otroci igrajo ter kako si iz odpadnih materialov izdelajo igrače – tudi žogo! Medtem ko se mi šele učimo o recikliranju, je za njih ponovna večkratna uporaba predmetov nekaj čisto vsakdanjega.
Izvedeli smo, da otroci že od malih nog pomagajo, pogosto hodijo po vodo več kilometrov daleč. Včasih je to celo nevarno opravilo – v rekah namreč živijo krokodili, zato je zajemanje vode, kopanje in pranje perila lahko zelo tvegano. V sušnih obdobjih morajo prebivalci kopati v razsušene rečne struge, da pridejo do nekaj malega podtalne vode za pitje.
Z zanimanjem smo poslušali njihove pesmi, občudovali ples in se čudili njihovi neuničljivi življenjski radosti. Čeprav živijo brez elektrike, brez tekoče vode in brez številnih udobij, ki jih imamo mi, so njihovi otroci vedno nasmejani.
Spoznali smo drevo baobab, eno najbolj prepoznavnih dreves Afrike, in celo poskusili njegov sadež, ki je poln vitamina C. Spoznali smo tudi, da so vročina, dolge razdalje in nepredvidljiva prevozna sredstva del vsakdana – ogledali smo si posnetek, kjer smo videli in prešteli, da je iz enega avtomobila nekoč izstopilo kar 27 otrok! Njihova prehrana je preprosta: največkrat polenta in fižol, a obroki so polni hvaležnosti in skupnosti.
Dve šolski uri sta res prehitro minili, a v njih smo doživeli toliko, kot bi potovali tisoče kilometrov daleč, naučili smo se veliko več kot le o Mozambiku – spoznali smo pomen skromnosti, hvaležnosti in moči človeške povezanosti.
Hvaležni smo Ivani Žigon za njen čas, predstavitev, humor, srčnost in iskreno pričevanje, ki nas je spomnilo, da sreča ne izhaja iz tega, kar imamo, ampak iz tega, kako gledamo na svet in drug drugega.
Zapisala: Monika Mozetič Rolih
ŠOLA
VRTEC
POŠTA – ARNES
